Vloga liderjev je v vnašanju konstruktivnih sprememb in drugačnih načinov delovanja podjetja, oblikovanju vizije, iskanju zavezništev z notranjimi in zunanjimi deležniki, motiviranju in navdihovanju ter vzpodbujanju kreativnih procesov z lastno energijo. Glede na to je po moje mnenju Franjo Bobinac, predsednik uprave skupine Gorenje, človek, ki bi ga lahko postavili za prototip sodobnega liderja. Razliko med liderji in menedžerji opredeli na sledeč način: “Ne vem natančno, kaj o tem pišejo knjige, to razliko razumem na način, da je menedžer bolj splošen pojem, ki je uveljavljen na nižjih hierarhičnih položajih. Menedžerji so upravljalci oddelkov, divizij, lahko tudi podjetij. Lider pa je tisti, ki vodi več menedžerjev in ima najvišji položaj. Bolj kot po obliki, je razlika v vsebini. Menedžer je tisti, ki upravlja z nekim delom organizacije, lider pa tisti, ki ima vizijo in je sposoben navdušiti sodelavce jih “lopniti” po rami in reči, gremo. Bomo dosegli cilj ali ne?!”
Bobinac tudi meni, da je za liderstvo na vseh področjih, bodisi v športu, glasbi ali menedžmentu, potreben talent. Pri sebi ga je začutil že v mladostniškem obdobju na košarkaškem igrišču: “Že kot zelo mlad sem na športnem igrišču želel biti lider, pa četudi nisem bil najboljši igralec. Nekdo, ki je lider, ni nujno najboljši na parketu, ampak z motiviranjem, energijo in pravo vzpodbudo potegne ekipo za sabo.” Zaveda se, da je v različnih situacijah potreben različen stil vodenja in da se tudi liderji po osebnih lastnostnih med seboj zelo razlikujejo. Imajo pa skupne nekatere osebnostne lastnosti, kot so človeška karizma, energija, jasna vizija, ki jo znajo oblikovati sami ali znotraj tima, in sposobnost navduševati sodelavce za zastavljene cilje.
|
Bobinac si kot ključno postavlja vprašanje o lastni vlogi v povezavi s strateškim in operativnim delom: “Gre za vprašanje, koliko kratkoročnega in koliko dolgoročnega razmisleka je potrebno. Najti je treba pravo ravnotežje med enim in drugim, skrajnosti v eno ali drugo smer so hudo nevarne. Če se, kot lider, izrazito ukvarjaš samo s kratkoročnimi problemi, bodo dolgoročni čez čas postali hudičevo kratkoročni in sčasoma nerešljivi.”
Prav o vlogi liderja kot glavnega stratega, ki ostane tesno povezan z dogajanjem v podjetju, bom pisala v tokratnem članku.
Strategija kot dinamičen proces
Občutek vodilnih v podjetjih, da so lahko bodisi vizionarji in strategi bodisi operativci, izhaja iz zgodovinskega videnja strategije kot iskanja prednosti pred konkurenco in postavljanja dolgoročnih strateških ciljev. Na tak način postane strategija zgolj nabor idej, načrtov in zdi se, da je delo stratega končano s tem, ko je strategija napisana. Na nevarnost takšnega razmišljanja opozori Bobinac: “Predsednik uprave, ki se ukvarja zgolj z oblikovanjem strategije in vizije, lahko izgubi občutek za realnost, za to, kaj se dogaja pri “tleh”, kjer je delo. Nevarno je, da postaneš “luster”. Poslovne odločitve se začnejo sprejemati na drugih nivojih, mimo tebe, podjetja ne obvladaš več in kmalu izgineš iz orbite družbe.”
Vsak lider ve, da je bistvo dobro postavljene strategije v njeni implementaciji. V sodobnem poslovnem svetu hitrih sprememb zelo težko vnaprej opredeliš vse priložnosti, nevarnosti in parametre za delovanje. Zato je zelo pomembno, da lider prevzame vlogo razlagalca in glavnega motivatorja za uresničitev strategije. Bobinac si prav to, poleg uresničitev strateških ciljev, postavlja kot eno od prioritet svojega dela in šteje kot največje osebno zadovoljstvo: “Najboljše stvari pri mojem delu sodijo v kontekst pomembnih strateških odločitev. Jasno, da imaš tim, ki pripravi predloge in s katerim razmišljaš. Toda na koncu je lider tisti, ki v nekem trenutku sprejme odločitev in s tem tudi prevzame odgovornost. Občutek ob tem je po eni strani fantastičen, po drugi pa strašljiv. V zadnjem obdobju smo sprejeli več pomembnih strateških odločitev. Imam dober občutek, ker sem znal motivirati tim in jih navdušiti za posamezne projekte, ki so se - ne glede na kritična razmišljanja - izkazali za uspešne.”
Nove ideje, stalne vrednote
Razmišljanje, da je bistveno delo stratega to, da opravi dobro analizo in napiše strategijo, bi pomenilo, da obstaja intenzivno obdobje priprave strategije, ki ji sledi daljše obdobje implementacije. Za podjetje samo lahko to pomeni večje preskoke ob postavljanju strateških ciljev, v času njihovega uresničevanja pa za utrjevanje in obrambo zapisanega za vsako ceno.
Novodobni teoretiki takemu načinu razmišljanja nasprotujejo. Postavljanje strategije mora predstavljati kontinuirano pot, katere cilj je dolgoročno uspešno podjetje. Podjetje, ki ima dinamično strategijo, zna uveljaviti svoje konkurenčne prednosti, se prilagajati spremembam, ustvarjati nove ideje in vrednosti. Bobinac poudarja pomen fleksibilnosti: “Dobro je imeti idejo, ni pa pametno, če se vnaprej opredeliš samo zanjo in misliš, da je edina prava in možna. Treba je znati opazovati svet okoli sebe, poslušati ljudi in ostati odprt za novosti in spremembe. Ali se odločiš za “big bang” revolucijo ali pa greš po postopni poti trajne evolucije, je stvar odločitve.”
Marsikdo bi oporekal, da tovrstno pojmovanje ne pomeni več strateškega načina vodenja. Na nek način gre morda res za kontinuirano preoblikovanje in dopolnjevanje strategije, ampak to še zdaleč ne pomeni, da lider ne vodi v skladu s poslanstvom in vrednotami podjetja. Prav lider je tisti, ki v skladu z dinamično postavljeno strategijo skupaj s svojim timom, opredeli identiteto družbe in na njeni osnovi sprejema ali pa zavrača poslovne priložnosti. Bobinac poleg odprtosti liderja za nove ideje pripisuje velik pomen dvosmernemu komuniciranju: “Izjemno pomembno je, da znaš komunicirati in si odprt za dialog. Komuniciranje pomeni dvosmerno cesto, torej ne samo razlage, kaj je treba narediti. Znati je treba tudi poslušati. Lider mora upoštevati vse deležnike.” Vrednote predstavljajo pomembno sredstvo za identifikacijo, seveda takrat, ko niso zgolj pojmi kot taki, ampak so napolnjene z vsebino samega podjetja. Podobno kot pri strategiji gre za to, ali so vrednote zgolj zapisane ali pa so del organizacijskega vsakdana in je lider njihov glavni promotor. V Gorenju so oblikovali t.i. POLKA, ki jo Bobinac zelo poudarja: “Naša POLKA pomeni poštenost, odprtost, lojalnost, kritičnost in ambicioznost. To so naše vrednote, ki so povezane s korporativno kulturo, ki je najboljše vezivo naše mednarodne korporacije, v kateri je zaposlenih 11.000 ljudi. ”
V tokratnem članku nisem upoštevala nenapisanega pravila, da ne razkrivam svojega mnenja o tem, ali nekdo je ali ni lider. Jasno sem se že na začetku opredelila, da Bobinac je lider, takšen, ki se ne podreja standardnim pravilom, ampak sam odkriva nove poti in načine liderstva. Nekateri mu očitajo, da uživa v pozornosti širše javnosti in se preveč izpostavlja, njegov pogled pa je popolnoma jasen: “Mislim, da je prav, da si se kot predsednik uprave velike korporacije pripravljen izpostaviti, da si vpet v okolje in tudi v njem vidiš izziv. Potreben je dialog s socialnimi partnerji, državo, vlado ob pripravi novih zakonov. Tudi to je naloga voditeljev veliki korporacij.” Hkrati pa se zaveda, da je doseganje poslovnih rezultatov ena od njegovih najpomembnejših vlog: “Zame so med zunanjimi deležniki najpomembnejši ključni kupci. Samo oni so tisti, ki “potegnejo denarnico iz žepa ” in plačajo za naš izdelek. Seveda smo tudi družbeno odgovorno podjetje, ampak na prvo mesto bi postavil ekonomsko učinkovitost. To pomeni, da vodiš podjetje skupaj z ekipo tako, da imaš dobre poslovne rezultate, saj si le tako lahko družbeno odgovoren, in skrbiš za okolje, šport kulturo, ekologijo...”
Franjo Bobinac je lahko vzor za marsikoga tudi v tem, da upa dvigniti glavo iz povprečja in s tem povečati svoj ugled in ugled podjetja.
 |
|
DEJSTVA O FRANJU BOBINCU
• 50 let |
|
Dobro
