Zmaga in sreča

David Djukić

2.8.10

Ni ga lepšega občutka kot trenutek, ko imamo pred seboj ciljno črto. Zmaga nam je pred očmi. Zgolj en korak je oddaljen cilj na maratonu. Do konca uspešnega posla nam manjka zgolj še stisk roke zadovoljnega kupca. Ali pa nas do lepe ocene na uspešno opravljenem izpitu deli zgolj še pohvala profesorja. Mislim, da prav vsi doživljamo hormone sreče v tistem trenutku.

Kaj pa potem, ko imamo zmago že v rokah? Smo še vedno srečni?

Nekateri so. Drugi kot na primer jaz pa pogosto niso. V možganih nam poleg neke prijetne utrujenosti nastane občutek tesnobe. Ali sem bil res tako dober, ali pa se mi morda samo zdi? So bili udeleženci izobraževanja premalo kritični? Kaj pa sedaj? Kakšen cilj si sedaj postaviti? Zakaj za vraga pa je bil cilj tako pomemben; a ni bilo že samo po sebi logično, da ga bom dosegel? Tako je življenje stalna borba za cilji, ki nam doseženi ne pomenijo več veliko. Diploma, ugledna služba, napredovanje... vse te pomembne zmage, ki smo jih dosegli v življenju, hitro zbledijo. Kje je težava?

Prva težava je v tem, da mislimo, da nas bodo zmage same po sebi naredile srečne. Pa nas ne. Najprej moramo sami biti srečni, potem pa nas bodo zmage šele dodatno osrečevale. Potem postane pot do zmage že zmaga sama po sebi. Tudi če na koncu za las zgrešimo cilj, ne bomo preveč razočarani, saj smo uživali na poti in se bomo iz doseganja cilja veliko naučili. Hkrati pa se bomo zmage zelo veselili, saj bo zmaga krona sreče, ki smo jo doživljali na poti do cilja.

To lahko prikažem z malce provokativnim zgledom brezposelne osebe: Nekateri brezposelni pravijo: "Sedaj nisem ravno srečen, ker sem brez službe. Ko bom pa imel službo, pa bom popolnoma srečen." Takšno razmišljanje je napačno zaradi dveh razlogov. Prvič, ker bomo s takšnim odnosom težko prišli do službe. (Podjetja želijo zaposlovati zadovoljne in srečne ljudi, ki se lahko predajo delu - ne pa nekoga, ki bo šele z zaposlitvijo prišel do sreče.) Drugič pa tistim, ki tako razmišljajo, služba pogosto ne prinese sreče, ampak samo drugo vrsto nesreče ali nezadovoljstva. Na drugi strani pa srečen človek razmišlja: "Ne rabim čakat na redno službo v poklicu, ki me veseli. Poprijel bom za vsako delo (da zaslužim za preživetje) in gledal, kako bom na primer z novimi znanji (diplomami) skozi samoizobraževanje prišel do dela, ki me izpolnjuje. Ali pa bom delal brezplačno, zato da pridobim potrebne izkušnje in postanem potencialnim delodajalcem bolj zanimiv. Vso to pot pa bom zadovoljen sam s seboj."

Torej, srečo iščemo nekje v prihodnosti. Prihodnost pa je negotova in nikoli takšna, kot si jo zamišljamo pa naj bo to v najbolj črnem scenariju ali najbolj rožnatem scenariju. (Če koga bolj zanima, kaj nas (ne) dela srečne, svetujem, da si prebere Stumbling on Happiness. Ne pričakujte pa, da vas bo naredila srečne, saj še nikogar knjiga ni naredila srečnega.)

Nekje sem prebral, da je Leo Tolstoj napisal: Če hočeš biti srečen, bodi. In res je tako. Ko se znamo veseliti majhnih trenutkov, bomo sposobni slaviti velike. Srečni moramo biti tam, kjer smo sedaj. Danes so se mi pripetili trije dogodki, ki so me vsak na svoj način naredili srečne. Marsikdo bi pozabil na njih tisti trenutek, ko sta se zgodila. Prvi takšen dogodek se je pripetil zgodaj zjutraj. Kljub temu, da sem prespal moj običajen čas bujenja (5:55) in se prebudil več kot pol ure kasneje, sem se odločil, da grem tečt. Pretekel sem brez večje zadihanosti 7,5 km pri več kot dvajsetih stopinjah. Bravo sem si rekel in bil resnično srečen. Ko je minilo nekaj ur, sem prejel sporočilo z letovanja mojih deklet. Na bitki talentov sta moji dekleti prišli v polfinale. Nasmeh na ustih se mi je razlegel do ušes, ker vem, da jima ta občutek uspeha pomeni kot gora sladoledov in ne vem kakšna darila ali igračke. Pred pol ure mi je Blaž (hvala Blaž) podaril zelo zanimivo knjigo s področja osebne rasti za poletne dni. Neverjetno, pa ura ni še niti tri popoldan.

Ne smemo pa pozabiti, da biti srečen tukaj in danes ne izključuje, da želim jutri več in bolje. Nasprotno. Ravno ta sreča nas vodi k večjim ciljem. Šele ko smo notranje izpolnjeni si lahko šele postavljamo prave ambiciozne cilje, ki so na meji naših sposobnosti, niso pa prek teh meja.

Torej, kdaj in kako bomo umrli ni odvisno od naše svobodne volje. Zavestno lahko samo izberemo, kako bomo živeli. In prav vsak trenutek v življenju imamo prosto voljo, da sprejmemo to odločitev. Verjeli ali ne tudi sreča je stvar naše odločitve.

Veliko pristnih nasmehov!